Pozno popoldne v kočiji – koleslju!

Brez vpreženih konj – le midva!

Kot vitez in grajska ljubica skrivna

v nasladi zastrtih rdečih blazin.

Kočija udobna – odprta k nebu,

koleselj za štiri, a midva le dva;

s premiki veselja na štirih kolesih

brez vprege me pelješ, očaraš, zapelješ;

močan si, sočuten – kot Parsifal.

»Si videl  kdaj kačje pastirje v dvoje,«

veselo šepečem mu na uho:

»Si videl, kako se povežejo v paru?

Izbočeni zadki izrišejo srce

biolog temu parjenju reče koleselj*«

Smeje se vitez moji pripombi,

smejeva skupaj se na koleslju,

um najin plava, tam zunaj in čaka,

da zaputiva kočijo veselja

kočijo – koleselj erotike kačje

in brodiva spet po sivem vsakdanu.

Nada