zvezda
ko odprem vrata mesečini
ali pa dnevu
ki odhaja v somrak
deževjem
in jeseni iz otroštva
(ker ničesar ni
kar bi minilo)
zavpijem skoraj
da sem doma
začutim znova
sapo dedkove kobilice
studenčnico globin
mrzel dan je bil
ko je sijala venera
na kristalno čistem nebu
srebrno hladna ogledala časa
za večno iskro uma
pravični starec iz neke pesmi
ni bil slep
je to pravda
res je
le poljane ranjene
snežilo je
in sneg je brisal črto obzorja
kot se krči srce
kot bije v človeku
tako majhnem
so izginjale snežinke v sivini
morja
na koncu
kot vse kar hoče ubežati
podobi
kot neizrisana otožnost
razprem dlan
(morda je bisernica
zvezdnega prahu)
da bi zasijala
znova se rodila
v brezupnih daljah oceanov
Kad vrsni poeta širom otvori neke prozore duše i još jednom pogleda ono vrijeme iz čijeg temelja je izraslo i razgranalo se njegovo sadašnje biće, zatečeni smo pred usudom prolaznosti i bezrijekim smislom zemnog putovanja.
Lp,
mp
hvala, mirko za tako lepe besede.
lp,
m.
Miko. svet rabi take zvezde, da zasije Mir ... takrat bo miren tudi Pravični starec v zibeljki otroštva. Čestitke.Lp, Caki
Čestitke k zvezdi vodnici skozi čase ... Lp, Ana
miko, to poletje sem se dosti potepala, danes berem tvoje pesmi
ti si zvezda bisernica,
ti si neverjeten poet, v čast mi je, da te lahko berem.
Damjana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 07. 08. 2024 ob 00:03
- Prebrano 354 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 191.56