Avgust se preobraža v znamenje.

     Oblekel je opravo, katero je nosil že poprej.

Semantika besed se ponavlja,

      v zrak molim jezik: vem, da se da

okusiti že okušeno – kar se je bleščalo

      kot izkopano zlato, pretopljeno v kri.

Strune pronicajo v telo, kosti.

      Slike so jasne. Ostale potiskam v patos,

a vsak vleče življenje po lastnih tirnicah.

      Temu ne gre ugovarjati, a tudi

neizbežni smrti ne. Mravlja se dviguje po steni

      kot alegorija spodbude, da se voda

lahko spremeni v vino.

Vprašanje izstopa sàmo po sebi:

      ali je odklon sedanjosti od potujočih

zvezd trajen, ali se enkrat spet sklene krog?

      Če si dopovem, da je vse ciklično,

se zložim v mir. Pogledam proti obzorju,

      ki to, kar vidi, zapisuje, in spominja,

kako iz tišine vstaja novo razpletanje.

Luka Višnikar