Vpeta v goro obljub,

katerim sem kot otrok za »lahko noč« verjela,

odeta v neprebojni jopič,

skrivajoč svoje srce tudi pred samo seboj,

se danes soočam z lastno resnico.

Leta in leta sem gradila zidove,

okove in rešetke okoli svojega srca,

da ne bi še kdaj ranjena bila.

A vendar sem kljub vsemu dovolila,

da moškega, ki je ob meni, iz vsega srca sem ljubila.

Predala sem mu vsak delček, vsak košček svojega srca

misleč, da je on pravi in da srečna sva oba.

Predana, zvesta, skrbna in ljubeča,

Prepričana, da dober odnos je največja sreča.

Poln hladilnik, iz pečice vedno nekaj diši,

se sploh zavedaš, kaj ljubeča ženska vse naredi?

Zlikam srajce, operem perilo, spraznim koš za smeti

in že se mi na telovadbo mudi.

Vse opazim, vse naredim,

le redko kaj spregledam, izpustim.

Tisoče malenkosti, na tisoče drobnih stvari naredim

in pri tem skoraj pozabim, da živim.

Želja po uspehu, želja po popolnosti me je gnala,

da sem se naučila vse tisto, česar še včeraj nisem znala.

Ko je vse pospravljeno, čisto in sveže,

pet minut za dobro knjigo se prileže.

Majhna nagrada, kratek izlet

v moj brezskrben, sanjski svet.

Svet, v katerem sem živela, se je v celoti razbil,

na tisoče drobnih koščkov je čez noč dobil.

Vsak, še tako majhen košček si tišine je želel,

po ljubezni, miru in sreči hrepenel.

Leta in leta globoke žalosti in bolečine

pustile grenke so spomine.

Za vsako skupno leto sem še en letni čas rabila,

da sem svojo zgodbo dokončno odložila.

Prihaja pomlad, čas za nove zgodbe, nove začetke

za nove Erosove in Amorjeve zadetke.

Pomlad, ki preganja hladno, temno, mirno zimo,

ko se prvih toplih sončnih žarkov veselimo.

Prihaja pomlad, ko si želimo kaj lepega imeti,

povonjati cvetlico, koga objeti.

Ptički se ženijo in žvrgolijo brez sramu:

»ljubezen je v zraku, pomlad je skoraj tu«.

INA TAR