Spreminja se luč v temnini vesolja. Spreminja se

polnočna belina. Oddaljuje se in podaljšuje snop

svetlobe v predmraku. Čas vleče preteklega za

sabo in se staplja v naslednjega. Odmev postaja

glasnejši, ponuja se kot novo rojstvo. Razgrinja se

v praznino in ognjeni zubelj razliva vosek v dan.

Spreminjajo se pesmi in spreminja se obraz, ki ga

želja izbere za naslednika predhodnemu. Notranjost

je kot vreme. Kot hladna padajoča voda ali topla

vznesenost. Prispodobe skačejo v misli in v njih

te včasih najdem kot člen zgodbe, ki bo v telesu

sprožil drugačno gibanje. Besede so zdaj v resonanci.

Luka Višnikar