
Skozi vzbrstelo zelenje in
sonca žuborenje hrepenim po tebi.
Med razpršenimi valovi in
šepetajočimi vetrovi sanjam o tebi.
Sredi razgaljenih gozdov in
neobranih plodov pišem o tebi.
Ko črnina svetlobo izpije in
novo leto čašo nalije se najdem v tebi.
Sreča se zakuha v močnik,
harmonija ga zgosti.
V letu dni zazveniva v dvojini.
Všeč mi je, sploh pa zaključek z dvojino.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tuskulum
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!