naša reka je kot vsaka

neslišna

in z vonjem po odplakah

tudi mostove so ponečedili

galebi in golobi

(po starem mostu

je španciral hitler)

čeprav verjamem da ti ptiči

prinašajo svetlobo

in so del nje

kot luna

vrbe

in bolehne češnje

lahko jo pozabiš

vendar jo čutiš

in kjer jo čutiš

se spomniš na hvaležnost

bolj revni smo živeli tam

zdaj pa je turizem

in mi smo v višjih legah mesta

šel sem nekoč

v njen rojstni kraj

v dolomite

saj veste

guten morgen in arrivederci

kjer je komaj kaj več kot potok

kjer se na stolih za palčke

pije pivo

voda

kaj čem rečt

teče

brez besed

in ne

ne izvira iz pipe

miko