Kaj ni to vse? Vsak zapis, vsaka pesem, zgodba,

dejanje, izmenjava mnenj drug z drugim, ki sta nekje ali nikjer, en sam?

Slepilo, ki ima namen, da odgrne sàmo sebe iz oči, ali očesa?

        Navidezna nepovezanost vseh živih bitij, da bi ugledali,

se dotaknili, izpolnili višji smoter evolucije.

        Premetavanje figur na šahovnici, zbadanje, streljanje,

antiteze, protislovja, iskanje, ciljanje, odrešitev? Ko svetilo na

polobli osvetljuje budno življenje in drugo svetilo, ki ga napaja prvo,

osvetljuje poloblo, kjer se življenje začasno spozabi in zapade v

nočno govorjenje, nekje v nevidnih sferah nezavednega ali v

podzemlju, iz kjer svetloba na površje izvablja, kar se je zasadilo in

tisto, kar bo rodilo nov dan, reakcijo, odziv, posledico, odboj, zaton, rešitev?

        Kaj ni ljubezen metafizika, ki presega telesnost, četudi je ta v

telesu tako sladka, grešna in vredna tega greha, nekaj kar zaobjema paradoks

in stoji na obeh bregovih gledišča, ali, kakor zgoraj, tako spodaj?

        Konfliktnost med dvema magnetnima poljema, ki se privlačita

kot luč privlači krilat mrčes.

        Ali da je iskanje ljubezni iskanje lastnega sebstva v propagandah,

ki jih zrcali neorganski mehanizem, kot tudi interno vodilo človekovega

 organizma, in kaj bi se zgodilo, če človek prispe v to ljubezen, ki ne pozna

razpolovljenosti, in kaj se zgodi, če tja prispe vsak; kaj potem ostane pri življenju,

ki domuje v telesu, ki preko njega diha, opazuje, ki več ne išče?

        Kaj ni zaslepljenost zavestnega bitja to, kar ga spodbuja v

spregledanje in mu ponudi novo, drugačno življenje, življenje, ki ima

druga vodila, smoter? Je takšno življenje še lahko dualno ali pa se to

porazgubi v prostranosti, razširjenosti, ko iz fraktalnosti preide v

celovitost in v konec iskanja?

        Je mogoče to konec želje, bivanjskega napora, oklepanja,

poistovetenja z zemeljskim popotovanjem, romanjem?

                Ostane takšnemu bitju zgolj eteričnost, privezana na

okončinah telesa, ali se ta zlije v telesnost in se pretvori v malik

zunajtelesnih zaznav, tolmačenj, vrednot?

       Je vso to prepričevanje, dopovedovanje in nezavedno

nastavljanje drobtinic samemu sebi; kako se to ovrednoti ali razblini v

ničevost. Morda je ta ničevost zapolnitev praznega prostora z vsakim

spoznanjem in se tako prepozna kot nepotreba po okušanju, videnju,

dotikanju in slušnosti.

        Morda se smrti ponavljajo, dokler ne ostane samo življenje.

Morda tudi takšno življenje enkrat ugasne. Morda potem to ni več

važno in ne poraja nobenih tegob, žalosti, sreče, poslušanja, govorjenja.

         Ali ko se obraz prepozna v drugemu kot neločen del celote,

koliko svetlobe ali teme nastane iz tega?

Luka Višnikar