
Kaj ni to vse? Vsak zapis, vsaka pesem, zgodba,
dejanje, izmenjava mnenj drug z drugim, ki sta nekje ali nikjer, en sam?
Slepilo, ki ima namen, da odgrne sàmo sebe iz oči, ali očesa?
Navidezna nepovezanost vseh živih bitij, da bi ugledali,
se dotaknili, izpolnili višji smoter evolucije.
Premetavanje figur na šahovnici, zbadanje, streljanje,
antiteze, protislovja, iskanje, ciljanje, odrešitev? Ko svetilo na
polobli osvetljuje budno življenje in drugo svetilo, ki ga napaja prvo,
osvetljuje poloblo, kjer se življenje začasno spozabi in zapade v
nočno govorjenje, nekje v nevidnih sferah nezavednega ali v
podzemlju, iz kjer svetloba na površje izvablja, kar se je zasadilo in
tisto, kar bo rodilo nov dan, reakcijo, odziv, posledico, odboj, zaton, rešitev?
Kaj ni ljubezen metafizika, ki presega telesnost, četudi je ta v
telesu tako sladka, grešna in vredna tega greha, nekaj kar zaobjema paradoks
in stoji na obeh bregovih gledišča, ali, kakor zgoraj, tako spodaj?
Konfliktnost med dvema magnetnima poljema, ki se privlačita
kot luč privlači krilat mrčes.
Ali da je iskanje ljubezni iskanje lastnega sebstva v propagandah,
ki jih zrcali neorganski mehanizem, kot tudi interno vodilo človekovega
organizma, in kaj bi se zgodilo, če človek prispe v to ljubezen, ki ne pozna
razpolovljenosti, in kaj se zgodi, če tja prispe vsak; kaj potem ostane pri življenju,
ki domuje v telesu, ki preko njega diha, opazuje, ki več ne išče?
Kaj ni zaslepljenost zavestnega bitja to, kar ga spodbuja v
spregledanje in mu ponudi novo, drugačno življenje, življenje, ki ima
druga vodila, smoter? Je takšno življenje še lahko dualno ali pa se to
porazgubi v prostranosti, razširjenosti, ko iz fraktalnosti preide v
celovitost in v konec iskanja?
Je mogoče to konec želje, bivanjskega napora, oklepanja,
poistovetenja z zemeljskim popotovanjem, romanjem?
Ostane takšnemu bitju zgolj eteričnost, privezana na
okončinah telesa, ali se ta zlije v telesnost in se pretvori v malik
zunajtelesnih zaznav, tolmačenj, vrednot?
Je vso to prepričevanje, dopovedovanje in nezavedno
nastavljanje drobtinic samemu sebi; kako se to ovrednoti ali razblini v
ničevost. Morda je ta ničevost zapolnitev praznega prostora z vsakim
spoznanjem in se tako prepozna kot nepotreba po okušanju, videnju,
dotikanju in slušnosti.
Morda se smrti ponavljajo, dokler ne ostane samo življenje.
Morda tudi takšno življenje enkrat ugasne. Morda potem to ni več
važno in ne poraja nobenih tegob, žalosti, sreče, poslušanja, govorjenja.
Ali ko se obraz prepozna v drugemu kot neločen del celote,
koliko svetlobe ali teme nastane iz tega?
Luka, to samogovor bi težko opredelil za pesem (poezijo). Zdi se, da je to esej v prozni obliki.
Taki prispevki spadajo pod kakšno drugo rubriko (Članki).
Milan Ž. - Jošt Š.
Dobro, ga prestavim v drugo rubriko :)
Lp, Luka
Tam, kjer piše pesmi in Prestavi, lahko namesto pesmi izbereš Članki in nato klikneš Prestavi. Lahko pa umakneš med neobjavljene. Lahko pa jo tudi odložiš V koš (torej brišeš; to narediš, če greš na Moje objave). Ne bo pa nobene tragedije, če objavo pustiš v tej rubriki.
Milan Ž. - Jošt Š.
včasih, samo jecljamo bit.
ampak, mislim, da je samogovor skoraj že lukatov stil in da lahko ostane med pesmimi. čeprav se trenutno ne spomnim nobenega načela, ki bi ga bilo treba upoštevati. hm, hm.
lp, m
Miko, se ne strinjam, Načelo je, da je to pesniški portal. Na poezijo pa itak gledam povsem subjektivno. In potem to svojo perspektivo tudi zapišem. Vendar pa nimam nobenega veselja, da moram včasih iskati razmejitve ali celo predalčkati. Priznam pa tudi, da niti ne vem, če je res potrebno poznati stil nekoga, da rečeš: to je pesem/poezija, ker mi niti ni mar, kdo je avtor. Tudi stil (me) mora prepričati neodvisno od (poznavanja) avtorja.
Lp! Milan Ž. - Jošt Š.
iskreno, ne vem, kdaj pesem postane pesem.
hegel se je zelo jezil nad zlorabo besede filozofija. v njegovem času je nastalo delo z naslovom, filozofija izpadanja las ...
recimo, pustimo slavca peti, kakor mu je grlo ustvaril.
upam, bova v mb kakšno rekla na to temo.
te lepo pozdravljam,
m.
Za že veselim! Luka, upam, da tudi ti prideš, da se razbesedimo! :)
Ni poezije brez ognja, ni ognja brez iskre, ni iskre brez kresanja ... :)
Lp! M. Ž.
U, o tem pa nič ne vem :) Nisem zasledil. Poiščem, da vidim kje in kdaj. Zadnje čase sem precej leteči, se pa veselim takših druženj, upam da znese.
Luka, to naj bi bilo šele pozno jeseni ...
Lp! M. Ž.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Luka Višnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!