Človek, ti sebičnež,

zajemaš več kot potrebuješ,

iz šibkejših se rad posmehuješ.

Ti gnila jabolka,

padel nisi daleč od drevesa,

vsi tvoji rodovi so polni mrčesa.

Opravičuješ svoj greh,

občuduješ se v izgovorjenih lažeh.

Bruna v svojem očesu ne opaziš,

iver v očesu svojega brata pa na zvon oznaniš.

Od začetka sveta te kača zapeljuje,

hudičeve nareke posreduje.

Iz tvojih ušes v tvoja dejanja,

življenje sprejelo je svet klanja.

Iris Ivanuša

Iris Ivanuša