Staro gnezdo je razpredel čas.

Venel je dan v umazaniji dneva.
V dnevni sobi so prsti vrteli nit na vretênu.

Pri planetih si je izposodil

drobce korakov,
zvezdni red,
ljubezen,
milino,
oklep poguma,
takte spokojnosti,

mrtvo hladen svet

in vseobsežno ironijo.

Zazrl se je v nebo,
kjer so vode motno temačne,
na vejah dreves domuje golota,

ni hladu v vetru.

še ogenj ni gorak.

Predolgo že posluša lastne krike v tišini.
Premražen steče domov iz otopelega občutka.

Med vama je vselej bila
moča
in soparen zrak.

Ti si tista, ki je težave sporočala vesolju.
Bo že ono vse uredilo.

On pa bil z besedami vedno na Zemlji.

*

Jernej Jager