pride z žvrgolenjem in kukanjem

izgublja se po krošnjah
po travnikih in vinogradih
iz molka plete čipke besed
ki ne ranijo
podrsuje po gladini svetleče se reke
da postane ogledalo pozabljenim dušam
brbota z brzicami
da se smeh odbija od skal
dokler ne ponikne pod kamni

poležuje na visokih grebenih
in steguje roke do zvezd
ki jih vidi samo ona
za trenutek potopi dlani v črno luknjo

ko se vrne
se ti zarotniško nasmehne
s sladkastim vonjem
usujeta se v gibe
kot bezgove zvezdice

nada pecavar