Življenje kot metulj

Zabubljen v mehko svilo otroštva

ko je domišlija še tako stvarna

odkrivam svet z vseh strani

radovednost mi ne da miru

ljudje me osrečujejo

njihove nore poti puščajo odprta vprašanja

z odgovori, ki so kot majhne skrivnosti

zaupane le meni

rast kril me srbeče draži

ko se pred menoj slika cel svet

komaj čakam da pokukam ven

in odletim

odletim z vetrom

arno