Ljubiš me v iluziji, v svojih mislih,

častiš me v človeških kipih.

Iščeš me v pravicah,

preziraš, da ves si v verigah.

Iščeš me na napačnih krajih, 

propadljivo oblikovanih.

Iščeš me v času sonca,

tvojemu lovu tudi v temi ni konca.

Dal sem ti pot, resnico in življenje, 

zamenjal si me za svoje mnenje.

Tudi zvezde si častil,

duhove astrologije za svojo mizo povabil.

Na vsakem koraku ti sledijo,

tvojo dušo v pogubo drvijo.

Včasih spomniš se na mè, 

ko tvoje meso tam v cerkvi sedè.

Moj duh je bil nad tabo,

okoli sebe zgradil si armado.

Oči ti slepijo vero,

podajaš se v duhovno afero.

Glej, stojim pred vrati,

želim te moj sin imenovati,

Jaz sem resničen Bog,

ki ga ti iščeš povsod.

In če te tvoje oči pohujšujejo jih vrzi proč,

da spoznal boš vero in njeno moč.

Bolje bo zate, da prideš v življenje slep,

kakor, da te uniči tvoj malikovalni oklep.

Iris Ivanuša