nikoli nisem bila na Portugalskem
da bi čutila kako ulice dišijo po fadu
nikoli nisem hodila po kamnitih tlakovcih samo zato
da bi mi ti prišel naproti
včasih sem bila na obali oceana
in grizljala polno luno Algarva
ničesar ti nisem znala povedati o njej
o sebi ali sploh o svetu
čeprav bi se lahko prelivala
iz življenja v plešočo kurtizano
iz smrti nazaj v čašo vina
moje besede so tuje ozke in krhke
kot bi se naučila napačnega jezika
s krili ne morem zlesti vanje
nekoč sem si želela naslikati tvoje telo
v barvah ognja in zemlje in reke
ljubljeno od mojih rok
pokrito z mojimi vekami
kot bi te ljubila samo s prsti
kot bi se spremenila v dlani
kot bi prenehala dihati zaradi sebe
nič več ne hrepenim
ko okoli mene letajo kresnice
ne znam naslikati tvojega pogleda
okno puščam odprto samo zato
ker upam
da se zbudim sredi sipin

Polona Campolunghi Pegan