Človek je večni zbiralec;

na kupu nakopičen, pregrizenih

okončin – da ga ne bi odneslo,

da se ne bi prevesil ali prekucnil

iz težišča, ki mu daje smisel in

se kot žogica fliperja odbija v

kvadratu.

Ko že misli, da ve, kako delujejo

zakonitosti ogledala ali ljubezni

ali sreče, ali kako se odbija odsev,

ali puščica, ki leti v tarčo, ali met

žoge na koš, se znajde pred

smerokazom vnovičnega prizora.

Morda je le kot na mestu stoječ

prižigalec v zgodbi Malega princa,

ki diha iz kupa, nagrbančenega v greben,

iz gledišča zaspanih oči.

Morda je važno kako nabrita

so ušesa, kako lačna so usta in

kako žgoča je praznina v želodcu.

A srce svoj ritem bije;

včasih glasno,

včasih neslišno,

včasih v najlepšem jutru

in včasih se prebija skozi

gosto trnje;

ko pot mu utira breznoga duša,

naj posluh si krepi

in misli zatira.

Luka Višnikar