Del neba prekrit z belino je koprene,
zadnjič še žari z nasmehom sonca;
leže nad doline tihe in grebene -
stikajo brez šivov se in konca.

Dvigajo kot stolpi se meglice,
so čarobne, glej, prosojne stene;
kot obraz je tihe, mlade krasotice,
ki ne ve, da že počasi vene.

Čisto tanek srp tam sede na vrh krošnje,
lezel bo iz zadnjega še v prvi krajec.
Dnevi so bili, veš, dnevi druge košnje -
po strnišču zavijuga hitri zajec.

Veter drgne se ob dolge, zvite veje,
dan se skrije v travo kot neslišna kača,
varen dih noči od vsepovsod zaveje.
Veš, da leto se ti vse hitreje vrača.

nada pecavar