bodika naju poškropi z mladim vinom
in grozd izceja svojo kri
da požrešno pijeva in goltava
razpihava regratove lučke
ki klijejo skozi prodna tla
preblizu sem
ko poboža me aprilsko listje
od rojstva v divjem telesu
ko vzdramim ples puhastih peres
v goli noči
ko akt izklešejo drevesa
in ostarela stebla iztegujejo dlani brez rok
ko mesec tipa za ljubimci
ki vlažijo se v ugasli travi
in tišina boža njih krivine
ko jelše nad vodami zašumijo
da mogli bi kot dvoje sonc zaspati

sheeba