Kako boli me tvoj obraz

ki utrujen se mi zdi

ko tečejo po njemu solze

me v duši zaboli

Bi podarila ti  veselje

da na svetu nič te ne boli

da srečno jadraš po poti svoji

da duša tvoja ne trpi

Vse to so samo tihe želje

pomladi cvetoče več ne bo

kam reka divja naju pelje

srce izvedelo ne bo

Srce bo čutilo le mraz

ki hladna ga jesen podarja

nasmeha na ustih več ne bo

krasila ga ne bo več zarja

Obdajala naju bo tišina

in mraz krasil bo najin dom

ko vzunaj bo ledena zima

odmeval bo cerkveni zvon

Takrat boš vedel

 da odhajam

nikjer več mojih rok ne bo

da bi grele te v objemu

ki ga vzelo je nebo

Milena