pristajajo na poetiki soparnega večera 

tema med eno in drugo obcestno svetilko

je pozabljen ribnik

krap sem

usta odpiram mehurčkom notranjih vzgibov

obscenost

zavita v kokon molčečnosti

se kot v sanjah zliva z vodno gladino

s prstom se dotikam tvojih ustnic

glasovi zunanjega sveta

me dosežejo le ko se veter obrne proti zahodu 

prehajanje časa skozi zakletve žensk

hripavo lajanje bolečine

razkrečene noge

veliko njih

veliko njih

žetev dečkov in deklic

veliko njih

veliko njih

s prstom se dotikam tvojih vek

besen sem

praviš z blagim glasom

da krivda nekega sveta ne pušča sledi sramu na moji koži

zlata teleta so zrasla v bike

med zvezdami na nebu je praznina

neodrešujoče zadoščenje tistih

ki v puščavi gradijo piramide

s prstom se dotikam zemlje, peska, ruševin

med zvezdami na nebu ni dežja

vsak otrok bi verjel v vodnjake

če bi mu dali piti

vsak otrok bi verjel v vodnjake

če bi mu kdo pripovedoval o vodi v njih

Polona C. Pegan