Odpiram območja temačnih soban ...

V njih se ustvarja moj stvarni vsakdan.

Želim vedeti, a me straši,

tisto skrito globoko za mojimi očmi.

Nimam izbire, želim si miru,

osvetliti bolečino, ki izraža se v dnevnem polsnu. 

Brez razkritja ne zmorem dihati in izgraditi,

vrednote, za katere je vredno živeti. 

Kar skriva se tam, mi pritajeno šušlja,

vendar nimam celostnega razumevanja.

Vem, da marsikaj me bo zmotilo,

a nezavedno odločanje me je dovolj oslabilo. 

Odkrivanje v poltemi, le majhne korake dovoli.

Napeta posegam po sencah, ki se želijo razkriti.

Racionalnost uma previdno odmaknem na stran

in dovolim potlačenim čustvom, da izbruhnejo na dan. 

S čustvi se veliko energije sprosti,

za olajšanje želim bolečino izjokati.

Predaja skeli, a vdih zna vpihniti,

za težo izlitega bremena se um sprosti.

Kaj sledi še odkrivam …

Vsaj s plašnicami si oči ne zastiram.

Jasen pogled vidi jasnejši svet,

zavedanje vselej obeta razcvet. 

Petra Vidmar