Pogledam gor po sivih stavbah,
zgubljen sprehajam se po ulicah spoznanja,
pogled njen daleč je na odhajajočih ladjah,
veter jih iz pristanišč odganja.

Obraz njen, žalosten, naslonjen je na šipo,
rad bi vzel jo v družbo mojega smehljaja,
odšla bi skupaj iskat izgubljeno Atlantido,
kristal ljubezni mi je v srce vsadila.

Izgubljen, po cesti, dalje, se sprehajam,
sive stavbe skrijejo se za oblaki peska.
Izgubil sem muzo, ki nostalgično na morje gleda.
Ne bom se vrnil. Strgal sem edine uporabne čevlje.

Ljubezen bežna ne odpusti bežanja
zdaj vem bilo ji je ime Marija;
Ko v tvoji družbi se živjenje ti odvija,
nekoč postaneš človek – slika,
ki nekomu je za večno nesprejemljiva.

Tomaž Jevšenak