Poletje
Obrnem veter v pravo smer
povabim sonce
da s tovorom na plečih
in krdelom senc
ne stečem drugam.
Tišina se nabere
v klopčič pozabe
umesim drobir
stkane spomine
da odidejo v minuli čas.
Poletje izpira usedlino
studenčnica se pretaka
svitki sonca krpajo rano
in svetloba mavrice
mi lepša dan.
Tišina se nabere
v klopčič pozabe
Umesim drobir
Stkane spomine
Da odidejo v minuli čas.
Toplina, ki ne pregreje, ampak se zdi prijetno stkana.
Predlagam:
k sebi povabim sonce
Zdi se mi, da s tem ("naklonom v individualizem") bralca odmakne iz pesmi.
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 17. 07. 2024 ob 21:43
- Prebrano 297 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 93.2