
Skrivam se pred vsem,
predvsem pred iluzijo sebe,
svojih mitov in internih zgodb.
Nikakor ni dovolj to kar sem,
premagan!
Premagati sebe v svoji igri
in izgubiti trenutek v večnosti,
je to sploh kaj vredno?
Ali se res moram izgubljati?
Ali se moram potem tudi iskati?
Ali smem živeti le tisto majhno
a obilno in polno počutje,
ki mu bitja pravijo,
Ljubezen?
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!