Zaznamovan za večino
bežim pred poletno vročino
zapuščam svojo razdejano domovino.

Od bomb razdejana mesta
nekoč čudovita zdaj uničena cesta
na ožganih vejah, ožgana gnezda.

Mrtva mesta.

Mrtva nevesta.

Mrtva drevesa.

Tu ne obstanejo več niti obljube
moj narod je bil deležen le klofute
izgnan iz svojega doma
prazne mednarodne obljube.

Prijokal sem na svet v puščavi
a tu so se po zidovih vzpenjali zeleni bršljani
cedra se je tisočletja upirala vetru.

Mrtva mesta.

Mrtva nevesta.

Mrtva drevesa.

Sedaj moram na pot iz te ubite tišine
z otroki grem proti naši usodi
nemirno morje nam je na poti.

Bomo še lahko kje živeli?
Bodo naši otroci še v svojem jeziku
peti in plesati smeli?

Dom je kos kamna
a ga ljubiš, ker si bil na njem rojen.
Ali je res vreden življenja
tvojega otroka?

Tomaž Jevšenak