Mir sprehoda.

Širem dolge noči,

le moji koraki po granitu,

nad artefakti in-situ,

so zvok mesta, z odtenkom imena starejšega kot Rim.

Z njim v meglenih prehodih,

razsvetljene mehurčke okoli luči, v megli gledam.

Nisem osamljen, saj se zavedam,

da počivajo vseokoli meščani,

po drugi strani,

pa smo le mesto, megla in jaz.

In februarski mraz.

In vonj tisočletja.

Vonji tržnice, cvetja in kuhne’ na prostem, mogoče pa too, "I love you", z razgleda starega gradu.

Srečen gre človek tja, kjer vse že pozna in prispeva teži zgodb, katerih nihče ne beleži.

Med stare hiše na mir, na Kladivarja v dir, v jedro na kavo podnevi ali na pir, zvečer.

Živeti med zgodovine odmevi, med nami, turisti, ko ste izgubljeni med ulicami, pokukajte za umetelna, lesena, steklena in panelna pročelja.

V kar je bilo in kar je še skrito za njimi, recimo snežne pravljice pozimi, v ulicah Celja.

Z. Peperko