Sva stala na vrhu in gledala svet pod nama.
Dihala zrak namenjen bogovom,
žejo pa blažila z ambrozijo najinih ustnic.

Sva izgubljala težo pod nogami,
saj so nama rastla krila
in naju dvigovala v zrak.

Nisva opazila kaj je priletelo.

Si padel, v hudih bolečinah zvit.
Vrv med najinima srcoma me je
potegnila v prepad in mi iztrgala drobovje.

Ležim na tleh, ali še obstajam?
Tam kjer je bilo srce je
zevajoca krvava luknja.
Sopem za zrakom in
občudujem lepoto dneva, ki se končuje.

In vem, da ni bilo zaman.

suverena