Vprašanje na zmenku ga potisne v globoko razmišljanje.

S kakšno lahkoto je kot najstnik zavrgel izobrazbo, da bi nahranil upornika v sebi.

Upornika, ki zdaj v okovih sistema že pol življenja poriva vozičke s hrano in zdravili mimo umirajočih otrok.

Odmevajo besede prijateljev, da bi lahko bil karkoli, če bi se le malo potrudil.

Bil bi super novinar, ker vedno iščeš resnico.

Ali pa veterinar, učitelj, gledališki igralec.

Še imaš čas.

Mama, ki mu je celo odraščanje govorila, da je nesposoben za vse, ga zdaj začudeno sprašuje,

zakaj ne verjame vase.

Spet njemu podobni se tolažijo, da je vsako delo častno.

Dokler ne pridejo položnice.

Vse te besede ne ganejo starega upornika,

ki se počuti kot turist v svojem življenju,

ker ne najde tolmača, da bi mu prevedel svet.

Saj ima še čas, kajne?

Umirajočim otrokom vsaj učitelji ne bodo predavali,

da se ne sme krasti, lagati in preklinjati.

Veterinarju ne bo potrebno plačati tisoče, da bi uspavali njihovega psa.

Večni zastor oči bo poskrbel,

da ne bodo spoznali, da za postati igralec ni treba v gledališče.

Iz praznega žepa skoči resnica in se razbije.

V njej ni ničesar.

Torej? Ga nazaj iz misleče kome vrne gospodična nasproti njega.

Ne, ne želim si otrok.

Črni Kos