Kaj mori tvoj spomnin,

ko me počasi pozabljaš.

Vsi sprehodi, odmori

v objemu narave

v stisku betona.

Pol leta mineva

zadnjič videč tvojega seva.

Tavam po parku

kot po prazni hiši 

najinih dogodivščin.

Na steni obešeni trenutki

me prosijo, da jih rešim prezira.

Obešena razstava fotografij

znova razdira.

Vse pokončam iz ljubega mira.

Ne potrebujeva novega okvirja.

Tiho upanje, da te srečam,

slišim tvoj glas.

Za minuto ali dve.

Tisti čuden pozdrav,

nasmeh pristen.

Pa greva spet vsak svojo pot.

Neusmiljen krvnik mi odsečeš glavo.

Zamerim.

Iščoč besedo

skozi strani mojega vokabularja

kot, da je ni se pretvarja,

ker ve, da se o njej z mislimi pogovarjam.

Moja dejanja ne pridejo pogojena.

Bi si pa želel imeti vsaj možnost,

da bi ti objasnil kako je grozno,

ko si pravočasno prepozno.

Ne vem;

Si bolj želim tvoje družbe?

Ali da na tvojih prvih sporočil,

če bi si s tabo čas delil

ne bi nikoli odgovoril.

Slepec