Tistega jutra, ko zunaj marjetica je cvetela,
me tvoja pristnost je prevzela.
Spregovorila nisva dve besedi,
črke izginile so v moji abecedi.
"Ljubim te" so mi tvoja usta šepetala,
le v mojih mislih,
kjer pogosto sem te sanjarila.
Temelj mojih čustev,
moja popolno narisana slika,
postaniva ljubezni gradnika.
Sprašujem se,
kolikokrat še sonce bo zašlo
nad najino klopjo,
da tudi tvoje srce bo mene našlo?

Iris Ivanuša, 10.7.2024

Iris Ivanuša