KO
ko izkričim goloto
me oblaja vsaka druga hiša
v morju obrazov
le tu in tam
zaslutim pomežik
skozi oblake laži
ko izkričim goloto
se kožuhi skrčijo
in biči pozabijo bolečino
drevje se spomni na pomlad
in šele takrat
odvrže listje
ko izkričim goloto
me vsakdan odene
v novo rojstvo
ki se posmehne skrivačem
za svilnatimi šminkami
p(r)ozornosti
ko izkričim goloto
nisem sama
in v koreninah se odločim
zaradi vseh njih
da se ne bom nikoli več
oblekla v navideznost
Uf, me je kar prizemljila ta tvoja pesem, spoštovana mcv.
Dobra! Pozitva, ki se kot potoček začne razlivati že iz tretje kitice pa me je pomirila
... jaaa, splača se izkričati!
Lp, Marija
Čestitke k pesmi in pogumnemu sklepu ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 11. 07. 2024 ob 09:49
- Prebrano 395 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 168