Iz daljave sem te gledal, neopažen,
ko gledam te, tako naslonjen na drevo – sanjarim.
Rad bi objemal te, naslonjen bil rad bi ob telo nebeško,
(sem) izgubljen brez tebe, čas je neizdržljiva muka.

Nad horizontom je bakreni cvet pozabe,
svetloba, ki te obdaja, bila je le odsev rubina.
Igral tako na utišane sem strune – ne igrive,
divjanje v meni v tebi išče le izzive.

Potrebna sta mi tvoj lesket, bližina,
da me opaziš želja je velika in edina,
moj duh ne miren nič več me ne sprašuje.

V prsih mojih, zvok viharjev mi srce predrami,
in ples svetlobe v noči, čista energija
gledal sem te, si najlepši cvet na tem drevesu.

Tomaž Jevšenak