Poletje je. Avgust. Rosno sonce pripeka na plaži

iz žlahtnega peska. Toplota zraka se mi preliva

skozi srce v brezmejen prostor. Sem še neporaščen,

popolnoma gol. Nisem si še ustvaril nobenih slik

in prepričanj, nimam še konstrukta za dojemanje,

zato pred očmi mame in očeta skočim na glavo. A

ne v morje. Na pesek. Skočim na trdna tla, v mehko

raztegljivi stvarnosti. Medtem, ko se glasno smejeta  

mojemu dejanju, se iz gmajne proti morju zapodi

približno dvajset akrobatov, oblečenih v belino.

Deset metrov razdalje je med njimi,  V brezhibni

sinhronosti izvedejo nekaj premetov in končajo

točko na morskem produ. Kljub temu, da sem

prizor v svoji razcveteli ponotranjenosti razglasil

za popolnoma neresničen in bizaren spektakel,

je moja mama dvajset let kasneje potrdila, da

se je dogodek zares dejansko zgodil.

Luka Višnikar