
Kupila si je rdečo kapo. In se šla nastavljat volku. Staro meso mu ni zadišalo. Zato se je sprehodila skozi gozd, kjer si je od nekdaj želela živeti. S hišico se ni izšlo, babica pa je le postala. Tista, ki je v mlajših letih hranila volka. S strahom in skrbmi. Lovec ga ni znal odgnati. Skrbel je za svoje zveri.
Dojela je, da vse delamo le sebi. Tudi, ko se damo pojesti za druge. In nekje v trebuhu vesolja čakamo na škarje, kamni pa so le švigajoči meteorji. Tudi zvezdica Zaspanka odleti z repatico na zemljo, pa se spet vrne na nebo. Zato je, čeprav že stara, še želela verjeti v pravljice s srečnim koncem. Čudno je, da se vse končajo s poroko. Ker v resnici pred pravim koncem lovec hodi ob babici z rdečo kapo in jo podpira, volk še tuli od lakote, deklicam pa večina mam polni košare z vsem, kar so si želele zase. Opozarjajo jih na volkove, a zastonj. Meso hoče zobe in zobje meso.
srečne babice
spijo na volčjih kožah
ob starem lovcu
močna, Irena, in tvoje izkustvo.
vedno se lahko vrnemo k liriki in lepoti, le da enkrat z zavestjo, da se pod gladino drobijo kosti.
niti ne rabi biti sprave med materijo in duhom, bistvom, idejo.
tudi tista pravljica, kjer se voda spremeni v vino je pravzaprav poroka.
mogoče je to mislila nikdar poročena emily d., ko se je z neznanim sopotnikom peljalala v kočiji in zaslutila , da "ta kočija v večnost pelja ".
lp,
m
Pravljice so ogledalo časa, ki ga vsak poseznik gleda iz svojega zornega kota. Ne vidi vedno sebe v njem.
Hvala za ta pogled
Lp. Olga
Čestitke za ta haibun. Haiku na koncu nekako tolažeče zmehča pripoved v prozi, ki je transformacija klasičnih pravljic v trpko realnost!
Lp, lidija
miko, hvala
ne vem, kako je z večnostjo ... včasih hočemo verjeti
lpi
Hvala, Olga.
Ni nujno, da poezija govori o avtorju, lahko pa se v njej nade vsak po svoje.
Ogledala so lahko tudi pravljice :)
lpi
Lidija, najlepša hvala.
Vesela te objemam.
pi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!