VEDNO NEKAJ OSTANE
Si daleč,
tam v deželi žgočega sonca,
hudournikov in studencev,
do katerih ne moreš.
Žeja ti je presušila grlo, solze;
brazda ti prazno lice.
Izstradane stopinje se sproti brišejo,
nikoli ne veš,
na kateri breg boš naplavljena,
koliko dotikov boš izgubila.
Drobci stekla se zarivajo vate;
toliko jih je, da ne čutiš več bolečine.
Padaš iz prepada v prepad,
hočejo iztisniti vse sokove iz tebe,
a jih ne morejo.
Tvoje petje
je največja hvalnica življenju,
oprimek,
ki ga ne bodo nikoli razumeli.
Pesem mi je všeč, vendar se mi zdi, da je nekaj prelomov vprašljivih:
hudournikov in studencev,
Nekje sem prebrala opis za Palestino . da je dežela hudournikov in studencev - ki prinašajo vodo, torej omogočajo življenje in so seveda željeni - tako,da to bom pustila.
Druge sugestije upoštevam.
Namesto porivajo te iz prepada v prepad (predvidevam, da ti ni všeč ker asociira na spolnost) "Padaš iz prepada v prepad"
Hvala za podrobno branje, upam, da se hladiš kje v senci, pozdrave Nada
Čestitke za slike sveta, ki nas obdaja!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 05. 07. 2024 ob 09:30
- Prebrano 316 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 147.27