Ta mreža je brez konca, ker se naše misli rojevajo in razpredajo v neskončnot.

Nada!

Mreža ni brez konca. Mreža je konkreten predmet. Vsaka mreža je omejena z velikostjo. Stavek; da sem bolj natančen poved, na eni strani z veliko začetnico, na drugi pa s piko. Neskončne pa so možnosti oblikovanja mrež; stavkov, ki nam jih jezik omogoča. Mreža posredno z namenom, ki je narejena odloča, kaj se bo vanjo ujelo, odločilno pa je, kam jo vržem.

Če grem v lov na tune, moram iti tam, kjer mislim, da tune so. 

Ko pišem, mečem mreže. Vode so moji bralci. Ko se sprašujem, ali boš razumela o čem ti pišem, se sprašujemje, ali so v tebi-vodi te ribe, ki želim, da se ujamejo. Za razliko od vode, ti lahko odločaš ali boš sprejela mreže ali ne, ali boš usmerila svoj tok, da bo bogat ulov. 

Za razliko od rib, je moj ulov meni neviden. Lahko samo upam. Ali drugače povedano, samo upam lahko, da boš razumela moje pisanje.  

Če tvoj komentar pravilno razumem, je zate misel mraža, zame je misel ulov v mrežo. Oba interpretirava mrežo; seveda v prenesenem pomenu. Nič ni narobe, če imava vsak svojo interpretacijo, dokler govoriva o isti stvari. Moja poteza je bila prva, igrava mojo igro. Zato se mi je zdelo potrebno, da ti tako na široko odgovorim.

Če pa je v tebi ta pesem prebudila novo igro, če te prav razumem, da je misel mreža, so to tvoje bele figure in z zanimanjem čakam kako? Eden izmed namenov pisanja poezije je tudi to.   

Hvala ti za pozornost, ki mi jo namenjaš.

lp.

Majda!

Ko nas nekaj preseneti je na delu naše nezavedno. Tudi na nezavedni način mečem mreže. Takrat sem sam sebi voda. (glej odgovor Nadi). In pogledam, kaj se je ujelo. Presenečenje!!!

Ves čas drug v drugega mečemo mreže. Nove mreže na stara mesta in stara na nova, kar se v njih ulovi, je vedno presenečenje. In ne konča se vse po mojih željah, ali pač?

Hvala.

Lp.