Tam na nebu kar naprej se preoblači, 

vsako uro drugo barvo 

in drugačno krilo,

najstnica je, ki se ne odloči,

kaj ji všeč je, kaj res hoče.

V pisano se mavrico ovije 

se z neba jasnino vsa ogrne.

Oblačke si v lase pripne,

se s kapljicami odišavi,

si nadene še ogrlico bleščečo,

in z obeskom strele se opasa.

Potlej veter jo na ples zapelje,

med nevihte in viharje,

kjer ogrlica razpade

in kot toča tja na zemljo pade. 

A se kmalu spet premisli,

sramežljiva zdaj nevesta, 

se v tančice megle skrije,

mehek puh razgrne

in s kristali zvezdam, 

v snegu, njih odsev povrne.

A še vedno ni zadosti,

zdaj prežene vodonoše,

da je skoraj gola,

ta vremenska dama.

Le ovita v žarke zlate, 

je kraljica kruta,

ki razbrazda v prah 

poplavljeno prej blato,

v zdaj le zgubano in žejno starko.

Kmalu novih kapljic razpršilo,

bo zelenje osvežilo

in v vremenski igri, 

bo na zemlji vnovič vse

kalilo, raslo, obrodilo, zgnilo ...

olgasem