Lebdeče ptice so pod oblaki se igrale,
iz kljunov njih odzvanjajo nam zvoki,
na pomoč, kličoč, kot maček, ki je padel v akvarij,
drhteči kožuh trese se od groze.

Izgubljen sedel sem ob kozarcu piva,
ob vročem dnevu razmišljal le o goli koži;
le kdo sem jaz, da bi zameril lepi stvari,
ki tam pred mano kopa se v Savi?

Srbenje se iz pete seli v mednožje,
skrbi me, ker ne vem, kako podmazal bi orožje
s katerim se življenje novo ustvari?!

V alkoholnih hlapih zibajo me zvoki,
nikogaršnja družabna sem lastnina,
sedim v senci in počasi srebam iz kozarca piva.

Tomaž Jevšenak