V temni hosti sredi jase

je stalo eno lačno prase.

Zaradi dežja inu rose

so tla njegove tace bose

vlekla vase.

Le zakaj?

Zdržala niso njega silne mase!

A prasca, ki je v bučo gledal milo,

kakopak to sploh ni motilo.

Zakaj prav njemu se je pripetilo,

da najde táko sočno bučo - gnilo?

Zdaj moral spet

bo kakor pred,

na njivo h kmetu it koruzo žret.

A glej ga zlomka iz daljave

že kaže se obris postave.

Prašiču ni b'lo čisto jasno,

al' naj molči, al' čé zakrulit glasno?

Med časom tem se,

bom iskren,

pogreznil v blato je že do kolen.

Postava črna bliža se majavo.

Opazi prase, da ima kosmato glavo.

Ko v luni siju še njen fris zagleda,

sploh ni več dvoma, srečal je medveda.

A ti hudič,

kot iz nič,

naenkrat glasno poči in zverina je mrlič.

Zdaj več razmišljal prase ni,

saj vedel je kaj se godi.

Če ne spodi se brž s te jase,

bo kakor medved, dober le še za klobase.

A lovec pa

še en'ga skadi,

ker je prasec zagreznil se pač ne mudi.

Naslednji dan so v hosti gósti,

prasci in medvedi imeli zborovanje.

Sklenili so, da imajo lovcev dosti,

to ni več lov temveč mesarsko klanje.

Družno so,

med jedjo,

dogovorili se za maščevanje.

»Žive naj prasci in medvedi,

ki hrepene dočakat dan,

ko spet bo v hosti vse po redi,

ko lovec s sveta bo pregnan.

Da oblast,

svinjska mast,

ko pred, spet naša bosta last!«

To rekel medved je iz same jeze

in s tem zaključil zborovanje.

Zdaj himna njihove je zveze,

medvedje-svinjsko načrt'vanje.

Zato le pazi

lovec ti,

ker v šumi čudo se stvari zgodi.

Blaž Cegnar