OTROK KI GA ROJEVA MISTIKA
Vidi otrok tisto sonce – kako je odpiralo
nebo in oživljalo predmete,
kako je izvabljalo naslado iz rastlinja.
kdo bi vedel, da na poti v
numinozno – s staranjem –
sreča toliko preprek in spotikanj,
a ko izsanja se mu nova podoba življenja,
takrat starosveten spomin otroštva
prikliče mu svobodo.
Nihče mu ne bo obrodil dreves in
ne bodo mu pridržali zajeze,
ko 'z njega bo dirjala reka – čista ali nečista –
le potop v lastni grob nemrtvosti
mu zasejal dobra bo zrna.
In da smrt vrši nad njim,
brezstrašno govorjenje znotraj opominja ga,
kako naj vidi se v vlogi opazovalca,
in zgolj kot samo to.
skoraj mi je uspelo priti do konca pesmi. zelo dobro.
lp
vedno sem mislil, da je aljoša od zosime, bil samo to. opazovalec. tudi dostojevski je samo upal v prihod novega človeka. toda, tudi če bi vsi vsem vse odpustili in bi v trenutku nastala nebesa, bi še vedno ostalo vprašanje dela, unga socialista, ki aljoše ni maral preveč, kakor se je tudi zgodilo.
tudi mi angleži, bi samo radi pozabili, da smo nekoč nage dečke potiskali skozi dimnike, da bi jih očistili in so umirali zaradi raka na modih.
ena dimnikarska ..., božička ni. ali je?
Miko, najprej hvala.
Je pa zanimiva sinhronizacija; sicer trenutno berem Ponižani in razželjeni, čeprav vem, da je anekdota iz druge knjige Dostojevskega. Pridem tudi še do nje.
Lp Luka
čudi me, da še vedno misliš, da je to kar sem napisal zanimivo. to ni komentar.
lp
si pomislil ob besedi dimnikar na besedo za srečo primi se za gumb, button in ali s tem veš kaj več. postaneš gasilec?
ko ne moreš storiti ničesar, obupaš?
bo miljarderski pametni mladenič, kaj bolje plačal svojo delovno silo ?
razumeš apokalipso?
nočem biti žaljiv. z vsemi svojimi ferariji, še vedno vozimo samo kakor lahko. e vero.
Miko, ne vem, če sem prav razumel prispodobe, želiš povedati, da gre itak vse v franže? :D
Lp Luka
Tudi mene se je pesem dotaknila, bi pa spremenila vrstni red besed v naravnejšega v teh kiticah:
...
Kdo bi vedel, da na poti v
numinozno – s staranjem –
sreča toliko preprek in spotikanj,
a ko izsanja se mu izsanja nova podoba življenja,
takrat mu starosveten spomin otroštva
prikliče mu svobodo.
Nihče mu ne bo obrodil dreves in
ne bodo mu pridržali zajeze,
ko 'iz njega bo dirjala reka – čista ali nečista –
le potop v lastni grob nemrtvosti
mu bo zasejal dobra bo zrna.
In da smrt vrši nad njim,
brezstrašno govorjenje znotraj ga opominja ga,
kako naj se vidi se v vlogi opazovalca, -
in zgolj kot samo to.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Višnikar
- 28. 06. 2024 ob 17:13
- Prebrano 308 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 56.85