Srečala sva se
sredi razpenjenih valov,
razžrta od soli na nezaceljenih ranah,
zaslepljena od žgočih sončnih žarkov,
brodolomca
na morju življenja.

Utopija? Privid? Iluzija?

Vem,
slutila nisva...
a čeprav utrujena od izgubljenih bitk,
odstrla sva tančice hrepenenja
in spletla mrežo
iz tisočerih zlatih nitk.

Naključje? Utrinek? Ali usoda morda?

Daleč si
in tako zelo, zelo blizu;
dovolj blizu,
da čutim utrip tvojega srca,
še bližje,
ko duša duši šepeta.

Ne potrebujeva besed
ujeta v ta brezkončni čas,
kjer jaz sem ti
in ti si jaz...

Mojca Žugman