Zaprl je oči večer poletja, 

ljubeče nagnil se čez gore, polje,

je v barvah šel raziskovat vesolje.

Vabeče božajo vonjave cvetja.

Naenkrat strele blisk nebo razorje,

prebičane so rože brez zavetja,

med kapljami ni ptic in čričkov petja.

Rjove grom in veter čez obzorje,

tesnobo zliva trmasto, otročje

deževje razpršeno v noč neznosno. 

Ni žarkov, zemljo vzeli bi v naročje.

Umita se prebuja spet ponosno,

pozdravi trave z barvami sozvočja.

vsa sveža, čista v novo jutro rosno.

olgasem