hladna zavesa
se zliva z oblakov
zabija zemljo
dere po cestah

glasno šumenje
vsake toliko preseka
oglušojoče bobnenje
ki prebode z ostrino šila

po grebenih se začnejo plaziti meglice
kot tatice hitijo v levo
in zameglijo zid kopastih oblakov
v pajčevinastem pogledu je lepota
ki razpira

nad dolino se smehlja sinje nebo
brez oblačka

kapljice so še nanizane na listih
na kamnih cvetovih
zelo na gosto

te prozorne
neizjokane solze
neizpeti glasovi ...

nada pecavar