Zora me je stresla
s temnih kril noči.
S prazninami.
Zapolnijo me ptičje jutranjice,
zelene haljice dreves in trav,
modra šarenica neba.
Zapolnijo me
dežne kaplje,
da se v lužah
lahko ogledujejo oblaki
ali sonce,
ki se z njimi odžeja.

V meni so koščki
z odtisi ljubih ljudi,
z objemi, poljubi,
prijazno frekvenco besed,
nekateri udarjeni in zmečkani,
a nujno potrebni in prilegajoči.

Sem sestavljanka
brez okvirja,
ko neznani in manjkajoči delčki
postanejo najdeni
in jaz z njimi vse večja.

Evelina