Zanimiv opis meni neznanega občutka.

Nada, sem eden od tistih, ki meni, da v poeziji ni določenih pravil. Vsak, ki piše poezijo ima svobodo, da raziskuje in se igra z besedami v različnih oblikah izražanja. Vem, da mnogi, ki pišejo poezijo pomislijo na osnovnošolsko učenje verzov in razlaganje poezije z značilnim vprašanjem " Kaj je hotel pesnik reči ?" Moje mnenje je, da ni važno kaj je hotel pesnik reči. Ko berem ali pišem poezijo, iščem smisel besed s katerimi si ustvarjam podobo (sliko), ki mi jo ponuja pesem z vprašanjem " Kaj mi poezija ponuja ali kaj je v poeziji tako privlačnega, da me pritegne? "

    Vrniva se na mojo pesem. Napisala si, da je moja pesem zanimiv opis tebi neznanega občutka. Ne vem, kako si razumela mojo pesem, ki je v tebi pustila neznan občutek. Moja razlaga pesmi je takšna: Zamisli si nekoga, ki bere nekaj in ima čuden glas ali okvaro glasu in se zaveda, da nekatere besede ne bo pravilno naglasil ali izgovoril. Ker tudi sam imam okvarjen glas, včasih zvenim nerazumljivo, ne znam izgovoriti mehkega ć-ja, ko berem pesem v jeziku, v katerem sem rojen. Ne želim veliko o tem pisati in upam, da si dobila drugačen vpogled na mojo poezijo.

Lep pozdrav !

Poezija je prav tisti segment (življenja), ki ne zamejuje jezika, ampak tudi v njem vneto išče vse širine svobode. Zato je prav in zelo pomembno, da se tudi v poeziji razraščamo, vendar z zavedanjem, da popolnost pravzaprav ne obstaja, hrepenenja pa prepoznamo kot nekaj pozitivnega. Čestitke!

(Brisal sem edino vejico na koncu verza in tudi oklepaj uskladil z ostalimi verzi.) 

Milan Ž. - Jošt Š. 

Zahvaljujem se za podčrtanko. Vejica na koncu verza je ostala.

Lep pozdrav!     Ramiz V. - Žiga Lev