Mimo mene se je sprehodila;
kako dobro pogled na njo mi dene.
Kot rahel veter me je zdaj zmrazila,
občutil kristale sem ledene.
Ob dotiku se duša moja je zganila
videl padati peščene sem gradove.

Kot kadilo, ki se vame je smodilo,
tak njen sem vonj vpil jaz kot mamilo.
V trenutku tistem ni bilo več dvoma,
na poti moji me je nekaj predramilo.
Zaljubljen bil sem v hipu kot od groma
elektrika me tresla je obilo.

Nekoč preproga je edina me čutila
in jaz sem čutil njene trde vozle,
zdaj muza me je iz spanja predramila,
ponoči je na poti mi prižgala bakle;
spoznal sem, grajska vrata, je za mene odpahnila,
lepoto samo iz luči sem vpijal nepremično.

Tomaž Jevšenak