nemoč

ječanje 

od krvi obarvana betonska tla

pozno popoldne

nekje sredi januarja 

dve konstanti

mučenje

in čas vmes

levica povsem zmaličena

nohtov ni več

žarek sonca zapleše po razbitem telesu

z desnico se potegne za rešetke

in se zazre v zahajanje sonce

preganjanje barv po vrhovih nad Begunjščico

ni več moči

z vso silo udari ob tla

v hrbtu poči

a sedaj je vseeno

zadnji žarki

svetloba je vedno nežnejša

Edo Krnić