Tam belo sive krpe nametane
nemarno so po svetlo modrem svodu,
spreminjajo v oblike se neznane
in srni mladi v ljubkem mimohodu;

sledi še tople, glej, v visokem snegu.
Iz drevja vsuje gosta se zavesa.
Ko puška poči, srni sta že v begu,
za njima daleč bela je cipresa.

Me strel je streznil. Molk postal je breme.
Idila zimska se je razpršila
in krakanje tam vrane - kriki v teme.
Svetloba žar in moč je izgubila.

Kako prehitro vse narobe krene!
Razpihaj veter sive te koprene!

nada pecavar