Tukaj sem, ljubeče tvoja. 

Pridi z luno in me ljubi,

strastno v sanjah me poljubi,

nič ne reci, ne obljubi.

Daj, kot veter me objemi,

nežno v svoje roke vzemi.

Čutim strast in hrepenenje.

Ko zaspim, te v sebi čutim,

skrijem se pred svetom krutim.

Kar je v meni, zdaj le slutim.

Zbujaš, kar je v meni spalo,

moje te srce izbralo.

So občutki kot izzivi .

V srcu čustva, v glavi misli,

razdvojeni v času smisli.

Enkrat sladki, drugič kisli.

Kaj je prav in kaj narobe,

gre morali smisel v zobe . 

Ja ljubezen resna droga?

Kdaj je čista, kdaj zavaja?

Kdaj svetniški sij obdaja?

Kdaj razvratna se prodaja?

Kaj je njeno skrito seme ?

Kje resnica, kje izjeme?

Sreča je zavisti vredna,

se je treba je odreči,

jo prezreti in zavreči,

le trpeti, žalost vpreči.

Privoščljivost je rastoča,

le zakaj tako cvetoča?

To vprašanje večno traja.

Med zidovi skrbno skrita

pred klevetami zaščita,

neodkritost v molk ovita.

Tu je skrivanje, trpljenje,

polno je strahov življenje.

Hitro se zgubiš v zmešnjavi.

Skrivanje je zdaj igranje.

Kot v politiki priznanje,

diplomatko skrito sranje.

Je resnica zdaj orožje,

vsak te pošlje tja v mednožje.

Hm, zašla sem od ljubezni.

Ampak vse nas to ovira,

vso dobroto v nas razdira,

da bila bi polna mira,

le, iskrena in predana,

polna srčnosti, spontana.

Delo, čast več ni izbira.

Pod prtiskom izgoreva,

človek res težko okreva,

le premleva in okleva.

Kam je šlo sodelovanje?

Vredno več je goljufanje.

Pa kljub vsemu še verjamem,

da ljubezen je vrlina, 

močna kot kolesje mlina,

v njej zaupanja toplina. 

So ljudje ljubezni vredni,

še ljubeči in izredni.

Pridi k meni, čas ljubezni,

me poljubi in objemi,

brez besed v naročje vzemi.

vrata v radost mi odkleni.

Zdaj prebujam svoje sanje,

dolgo sem čakala nanje.

olgasem