Sem kot postaran zmaj, ki ogenj mu ugaša.
Živim še in v brlogu svojem sem še strašen
pri mojih plišastih igračah, prisežem, neustrašen.
A nekaj se je spremenilo, gorivo je pošlo
le sem ter tja se malo pokadi in to je to.

Sedaj je pa problem, ker glava nekako
živi v domišljijskem svetu, da se bo rešilo to.
Rad bi čutil eksplozijo ognja, ki iz mene bruhne,
rad bi videl dim, ki prav na koncu v »Turke« puhne.
Sedim v brlogu in razmišljam, čudne misli prihitijo;
baterijo svojo rad napolnil spet bi z energijo.

In kje so vitezi še mladi, vsi svetleči in postavni?
Zdi se mi na koncu, da bi vsi le tisti ogenj radi.
Saj bilo je res zabavno, ko pred mano je razpadla ta kovina
in pod njo bila je le prestrašena  mladina.
Potlej pa nekoč princesko v gradu je očaral nek poet
in vitezi v eksploziji ognja niso več imeli kaj počet.

Star sem, to je to.
A glava, kot da ne spada na to staro telo.
Svet se je spremenil, zame ne na bolje.
V mojem ognjišču ni goriva
več ne čutim (tam od spodaj) bojne volje.

Tomaž Jevšenak