Meni in tebi sreča
Tebi ne moje
In meni ne tvoje
Moja ostane meni
Tebi opoteča.

Ne želim
Da storiš
Kar si jaz želim.

V svojem svetu, sam
Biti želim
Srečen sem
Drugemu je neprivoščim.

Nalijmo si čistega vina,
da bomo bolj pijani.

Ne kopiraj me,
prepovedano je.

Zakaj so besede nastale,
če ne želim njih hvale?
Ne vem, želim…
Samoto, v njej živim.

Bolj kot filozofiram
Vase se vdiram
In name pada sneg.

In vse je tako zeleno
Nedozoreno
Ni sonca, ni konca
Da bi šlo v svet.

Brez ušesa,
ni slišati padanja
Zvok samo po sebi ne obstaja
kot človek,
da sliši moj glas.

Padajoča smreka sem
med številnimi
Hreščanje je
Prepoznavni znak.

In smreha sem
V padanju
Čeprav
Ne podira se,
v mojih očeh.

Beseda sem
Ki pada.

Mislin,
da je padla,
ugibam
Če bi videl
Prepričan bi bil.

Poleg si
Tudi ti si
Skozi moje besede
Padava.

Opombe:
Način, na katerega sem napisal pesem, je nameren. S tem, da na koncu nisem uporabil ločila in sem novo vrstico začel z veliko začetnico, sem hotel nakazati dvojnost; razkorak med tem kaj je in željo, kako bi moralo biti. Na ta način se verz izteče v svojo pranino kot prazne obljube. Kot umolk za premislek.

Filozofi naj bi svet razlagali, ne spreminjali. Pesniki naj bi bili filozofi, ki bi svet tudi spreminjali na bolje. Vendar pozor, pazi na svoje zdravje!

Marsko-Marjan Škoda